CHANTICA—Culture, History and Nature Together In Contemporary Art

Naše delo

Vstop

Projektno delo

Pišite nam

Prijavnice

Aktualne novice

Izobraževanje

Nacionalni pojekti

Mednarodni projekti

Sofinancerji projekta:

25.7.2008 – Dan končne prestavitve!

Pravzaprav smo že takoj na začetku, odšli h svojim delavnicam in dokončali stvari. Sama sem najprej odšla h filcanju, potem pa hitro na pripovedovanje.

No in takoj po vaji, se je začela predstavitev. Bili smo kot nekakšen sprevod s trobento in flavto, vsak izmed nas pa je imel v roki nek majhen inštrument. In odšli smo skozi lesena vrata na katerih je bil filcan napis CHANTICA, do prostorja, kjer je bila predstavitev. Začelo se je s pesmijo Bobby Allen, katero je zapela Sarah, ki ima izjemen glas. Kar »kurjo polt« dobiš, ko jo zaslišiš. Potem so začeli pripovedovati zgodbo, in po koncu prve zgodbe smo imeli mi slovensko točko. Jaz, Jure in Nina B smo zapeli Tam dol na ravnem polju. Kasneje nam je ena izmed slovaških deklet dejala, da smo lepo zapeli, ampak naj raje govorimo, saj petja ni razumela prav nič.

Zanimiv kompliment. Potem smo odšli nazaj, in vsak je moral skozi tunel, v katerem so bili naši izdelki in glasovi ter glasba ljudi, ki so tam živeli. Verjamem, da je vsakega stisnilo pri srcu. Ko si prišel iz tunela pa je bil zunanji pogled na ta naš tunel prav poseben, saj so ga krasile naše zastave. Odložili smo vse stvari in se za konec postavili v krog in se zaplesali malo grških in malo slovaških plesov, ki smo se jih naučili včeraj zvečer.

Sledila je še Škotska pesem in tu se je naša skupna pot končala. Libby, organizatorica CHANTICE na Škotskem se je vsem zahvalila in mi smo ji zahvalo vrnili.

Kmalu po kosilu so odšli Grki oz. Ciperčani. Izmenjali smo si naslove, tako, da bomo ostali v stiku. Ko smo se poslovili od naših mentoric, ki so bile zadolžene za delavnice, smo odšli nazaj v Inveraray. Tam smo odšli po trgovinah in kupili stvari za domov. Odšli smo tudi na plažo, vendar so se kopali le najbolj vztrajni, saj je morje imeli le 12 stopinj celzija. Mi smo raje gledali. Sledila je večerja in pa odhod v pub. Nas je čakalo še pakiranje, tako, da smo odšli zadnji. Tam so bili že vsi zbrani in imeli smo res lep zadnji večer! Okoli 23.00 smo odšli v Hostel. Na naš odhod so počakali skoraj vsi, nekateri so prej odšli že spat. Ob 2.30 smo se tako odpravili na pot do Glasgowskega letališča, po dolgem slovesu.

 

.

20.7.2008 – Odhod ob 16.20 z Ljubljanskega letališča. Leteli smo v London, iz Londona pa v Glasgow. Od tam pa še skoraj 2 uri dolga pot z Martinom, ki nas je pričakal v Glasgowu.

Pot je bila dolga 8 ur, saj smo v Inveraray prišli okoli 00.30.

Tam so nas že čakali Grki, Slovaki, Angleži in Škoti.

Predstavili smo se in se pogovarjali o naših kulturah, jezikih in značilnostih skoraj do jutra.

Našo skupino smo predstavljali Jure Kolarič, Manca Jurca, Nina Zafred, Nina Bužanin, Tita Brecelj in Bojan Žnidaršič.

Skupaj z dekleti smo bile nameščene v Inveraray Youth Hostelu, medtem, ko sta bila Jure in Bojan v stanovanjih v bližini našega Hostela.

24.7.2008 – Predzadnji dan v Aucindrainu!

Skoraj vse imamo že pripravljeno, tako, da smo se odločili, da bomo menjali delavnice.

Za filcanje je bilo kar veliko zanimanja, jaz pa sem odšla na pripovedovanje, saj me je to že od začetka zelo zanimalo.

 

21.7.2008 – Odšli smo v Auchindrain muzej okoli 9.30.

To je zgodovinski prostor v katerem smo imeli naše delavnice. Cilj vseh delavnic pa je bil, postaviti vasico Auchindrain zopet na noge, oziroma, da ponovno zaživi, kot v starih časih. Najprej smo odšli na sprehod po teh kmetijah in spoznali, da so ljudje živeli tam do leta 1962, kar pa sploh ni tako daleč nazaj. Joanne, ki dela v muzeju, nam je obrazložila, na kakšen način so se preživljali takrat in poudarila, da so ženske imele zelo veliko dela. Skoraj vse so namreč morale narediti same, brez moške pomoči. Potem, po končanem ogledu, smo si ogledali delavnice in se vpisali k tisti, ki nam je bila najbolj všeč. Sama sem izbrala filcanje. Narediti smo morali, nekaj kar bi predstavilo vas in hkrati poudarilo barve naše države. Tako smo se odločili za kamin, ki smo ga tekom tedna postopoma sestavili skupaj. Po kosilu smo se odločili, da bomo vsak svojo zastavo obesili na leseno vejo, da bodo tudi obiskovalci muzeja videli, kdo smo. Večerjo smo imeli ob 18.00, tako, da smo malo po 17.00 že odšli z Auchindraina v Inveraray. Po večerji smo imeli prosti čas, ki smo ga hoteli porabiti za obisk trgovin, vendar je na Škotskem takrat že skoraj vse zaprto. Odšli smo nazaj v Hostel in se pogovarjali o preteklem dnevu. Kmalu smo ostali sami s Slovaki, tako, da smo iz angleščine prišli na slovensko-slovaški jezik. Potem pa spat.

Mentorica Petsy in njena sestra zares znajo pričarati vzdušje ob pripovedovanju, tako, da tudi naša utrujenost ni prišla do živega med njunimi zgodbami.

Potem smo morali vsi skupaj povedati zgodbo o čarovnici Washadish, ki ugrabi princeso Marygold.

Pripovedovanje z obilico smeha je bilo prav sproščujoče. Pri pletenju košar in predenju so izdelali zares lepe stvari. Meni so bili najbolj všeč leseni meči, ki sploh ne izgledajo kot delo amaterjev.

Vsi smo nestrpno čakali jutrišnji dan, na katerem se bomo predstavili.

Okoli 17.00 smo odšli z Auchindraina na večerjo v Inveraray. Večerja je bila odlična!! Vsi smo se najedli, tako, da nismo mogli prav veliko.

Po večerji pa je sledil sprejem pri županu. Nekateri so se zares lepo obleki, še posebno angleška dekleta.

No, saj tudi mi smo bili prav simpatični!

Pred gradom smo se vsi poslikali, zelo smo bili navdušeni nad tem sprejemom. Tudi ta grad je bil videti zares enkraten, za razliko od Inveraray gradu pa v njem ne živijo več ljudje. Ta grad je namenjen pisarnam ter takim priložnostim kot je bila današnja.

Ko smo vstopili v dvorano, sta tam čakala gospod in gospa, ki sta nam izrekla dobrodošlico. Potem pa smo se ozrli naokoli in nam je kar zastalo srce.

Toliko dobre hrane, mi pa vsi polni od večerje. Ampak, se je našel prostor za kakšno pokušino. Govor je bil ravno prav dolg in prav nič osladen. Bojan in vsi ostali vodje skupin, so dobili darilo v zahvalo, kar se mi je zdelo zares lepo. K nam je potem prišel gospod, verjetno z kakšnega visokega položaja, vendar smo se z njim prav lepo pogovarjali o našo državi. In ker smo bili skupaj s Slovaki, je tudi on dejal ta nas zelo pogosto zameša, ampak, da bo mogoče ravno ta dan to spremenil.

Kasneje smo odšli ven, vreme je bilo pisano na kožo sprejemu, saj je bilo sonce in ravno prav toplo. Z drugim gospodom smo odšli v botanični vrt, oz. bolje rečeno grajski vrt, saj le ta ni imel konca. Zelo lepo nam ga je razkazal in dejal, da bi se verjetno zgubili, če bi bili sami.

Tudi nam se je tako zdelo. Na koncu smo se poslovili in se mu zahvalili, minuto kasneje pa smo izvedeli, da je bil ta naš odličen vodič po grajskem vrtu Škotski politik.

Presenečenje in pol!

No kmalu smo odšli in pustili še eno izkušnjo za sabo.

Prosti čas smo izkoristili z učenjem slovaških in grških plesov, ter uživanju ob tej glasbi. Vse to je trajalo, dokler niso prišle mušice in je bilo potrebno it v Hostel.

Še malo druženja in sledilo je spanje.

26.7.2008 – Tako smo iz Glasgowa prišli v London in bili tam celo dopoldne. Okoli 17.00 smo prišli v Ljubljano in tam so nas počakali naši domači.

Poslovili smo se med sabo in odšli vsak po svoje.

Bilo je kratko, ampak lepo in jedrnato. Želja po potovanjih se ni zmanjšala, ravno nasprotno, postalo nam je vsem v še večji užitek.

Prvič sem imela nalogo vodje skupine, bi pa jo z veseljem opravljala še velikokrat.

Z vsemi bomo ostali v stikih, vsaj upam tako. Dokler se spet ponovno ne srečamo.

 

 

Pripravila Tita Brecelj

22.7.2008 – Ta dan so bile Highland tradicional games, kar je podobno kot naše Viteške igre, le da je tu veliko več dogajanja. Ker smo na igre odšli skupaj s sprevodom ob 10.45, smo imeli do takrat čas za kavico. Potem pa skupaj s celo gručo ljudi v sprevodu, na Highland games. Takrat je bil trenutek v katerem si dokončno dojel, da si na Škotskem. Redki so bili ljudje, ki niso bili oblečeni v Kilte. Zares prečudovit pogled za oči.

Kmalu smo odšli tudi na grad, ki je bil čisto poleg iger. Veličasten grad – Inveraray castle, v katerem tudi sedaj še živijo ljudje. Le en del je na ogled turistom. Sploh ne dojameš, da je lahko taka zgradba še v današnjih dneh nekomu dom. Ker je bilo zelo mokro in je neprestano padal rahel dež, smo se odločili, da gremo nazaj v Hostel. Ko smo se preobleki, smo odšli na pizzo in potem na ogled zapora – Inveraray jail. Tu so se zelo lepo znašli in postavili lutke, prav tako kot je nekdaj bilo. Tudi zvoki prihajajo iz celic, tako, da si na trenutke zares začuden. Grozno je biti v sobi, veliki kot kopalnica povprečne družine, brez kakršnega koli pripomočka v njej in vedeti, da so tam nekoč ljudje preživljali leta svojega življenja.

Po ogledu je košček slovenske in košček slovaške ekipe odšel nazaj v Hostel, kjer so bili vsi ostali. Mi smo pa odšli še malo na ogled po trgovinah, da bomo vedeli, kje so najlepše stvari za kakšno darilce iz Škotske. Kmalu smo tudi mi odšli v Hostel in potem na večerjo. Večerjo smo imeli v stavbi zelo blizu Hostela. No, saj v Inverarayu je vse blizu, ker mesto ni tako zelo veliko. Po večerji smo si Slovenci vzeli čas za realizacijo dogodkov v teh dveh dneh. Našli smo nekaj minusov in plusov, ki smo jih poskušali potem popraviti. Kasneje smo imeli prosti čas, ki smo ga porabili za druženje v Hostelu. Zunaj je bilo namreč kar hladno.

23.7.2008 – Okoli 09.00 smo odšli v Aucindrain in nadaljevali z delom.

Pri filcanju smo se odločili, da bo danes vsak naredil še nekaj zase. Tako, smo se jaz in Nina B. lotile naše zastave. Potem so še nekateri dobili podobne zamisli.

Med delom, smo z našo mentorico delavnice Ruth govorili o podobnostih s Škotsko in Slovenijo. Kar nekaj se jih je našlo. Druge delavnice so zelo dobro nadaljevale ponedeljkovo delo.

Nina in Manca v storytellingu oz. pripovedovanju zgodbic, Jure pri pletenju košar, Bojan pa je delal z lesom. Ostale delavnice so bile še predenje in pletenje z volno, katerih pa naša ekipa ni izkusila. Skupaj smo tudi naredili nekakšen tunel, v katerem bo na predstavitvi v petek vse v barvah naših držav, izdelkov katerih smo storili in pa glasba iz časov, ko so tu še živeli prebivalci vasice Aucindrain.

 

Izmislili smo si tudi nekakšno igro spoznavanja. Postavili smo se v krog in vlekli imena iz košare, tako, da smo vsi prišli na vrsto. In ko si bil v sredini kroga si moral povedati kdo si, iz kje prihajaš in kaj rad počneš. Mislim, da je bilo to zares potrebno, saj do takrat sploh nisem vedela vseh imen udeležencev.

Ker je bila sreda dan ko smo si sami naredili večerjo, s pomočjo Alison Sykora na čelu, smo vsi samo čakali kaj se bo iz tega izcimilo.

Prostovoljci so odšli skupaj s Alison v gozd, kjer so nabirali gobe, razna zelišča, drugi pa so v potoku lovili ribe.

Večerja je bila kar v redu, krompir je bil najboljši po mnenju večine.

Je pa tudi res, da v Sloveniji uporabljamo veliko več začimb, ki dajejo hrani dodaten okus.

Tu tega ni tako veliko.

Potem so še nekaj časa ostali v Auchindrainu, en del je ostal pri ognju in se učil trebušne plese, drugi del udeležencev pa smo bili malo nižje pri delavnicah in peli pesmi, ter se pogovarjali o dneh, ki so za nami in o tistih, ki še prihajajo.

Zvečer smo odšli v pub, kjer je bil nastop tradicionalne škotske glasbe, tako, da smo jo slišali v živo.

Kmalu so za nami prišli prav vsi udeleženci CHANTICE, tako, da smo skupaj uživali ob poslušanju glasbe.