Mladinske dogodivščine 2007

Vsak od nas vsakodnevno obišče trgovino z živili. Vsak od nas vsakodnevno kupuje kruh, mleko, sadje, zelenjavo in meso. Vsak od nas pozna cene različnih ponudnikov in jih ob obisku trgovine primerja med seboj. Le nekateri izmed nas pa se zavedajo, da je za vsak produkt v trgovini potrebna dolga in naporna pot, preden se znajde na trgovski polici.

Osnovna ideja letošnje mednarodne izmenjave na Tirolskem v Avstriji je bila prav ta: da bi mladi ljudje iz evropskih držav ponovno vzpostavili stik z naravo in zavestno pristopili k pridelavi najpomembnejšega produkta človeštva, to je hrane.

Naše delo

Vstop

Pišite nam

Prijavnice

Aktualne novice

Izobraževanje

Projektno delo

TINE

Mednarodna mladinska izmenjava Caw is not pink

Lokacija: Oetz, Avstrija

Trajanje:10.—21. september 2007

Pripravila: Teja Ponikvar, udeleženka

Iz naše mlade države se je tabora udeležilo pet ljudi, starih od 19 do 28 let: Maja in Tomaž iz Celja, Andrej iz Kranjske Gore, Tanja iz Lisičnega na Kozjanskem in jaz, Teja iz Cerknice. Na pot smo se odpravili z vlakom, zunaj je bila temna noč, mi pa kljub temu nismo zatisnili očesa, saj smo se videli prvič in smo si imeli veliko povedati. 9 ur je hitro minilo in ob 6 zjutraj smo prispeli na cilj, v mesto Oetz, kjer nas je čakal taxi.

Voznik nas je peljal v tabor in pred nami se je odprla prava pravljična dežela, na kateri so bile posejane male lesene hišice s terasami, v ozadju se je dvigovala umetna plezalna stena, na sredini pa se je bohotila ogromna zelena travnata površina z grilom, lesenimi klopicami in indijanskim šotorom – tipijem. Pogled je bil res fantastičen in postalo nam je jasno, da nas čaka 10 vznemirljivih dni. Kmalu za nami so začeli kapljati tudi predstavniki ostalih držav: Belgije, Malte, Anglije, Italije in Nemčije.

V petek smo se povzpeli na manjši hribček na nadmorsko višino 1400 m in v tamkajšnji koči preživeli ves vikend. Bilo je zares prijetno, še posebej zjutraj, ko so nas pobožali topli sončni žarki in nas je objel čist in svež gorski zrak. Čez dan smo pomagali bližnjemu kmetu postavljati ograjo in kopati luknjo za vodnjak, zvečer pa smo pili žganje iz borovih semen in se igrali družabne igre.

Prvi delovni dan je bil »krompirjev dan«. V tovarni smo si ogledali potek sortiranja in pakiranja krompirja ter ločevali gnil krompir od zdravega krompirja. Da bi pridno delali, nam je delavec vsake toliko postregel s kozarčkom pravega sadjevca, ki je bil zares okusen. Po kosilu smo se odpravili v hidroelektrarno, kjer so nam predstavili celoten potek izrabljanja vodne energije. Utrujeni smo se vrnili v tovarno krompirja, kjer nas je čakal gospod kuhar in nam predstavil tirolsko specialiteto iz krompirja in govedine: na svinjski masti je prepražil čebulo, dodal na koščke narezano šunko, govedino, in nazadnje še kuhan krompir v koščkih. Vse skupaj je pražil kakih 10 min in nastala je nadvse dobra jed, ki pa se ne razlikuje prav veliko od našega starega dobrega praženega krompirja. Okoliški kmet nam je prinesel 5 vrst ovčjega sira, mladega, starega, plesnivega, svežega, navadnega. Brbončice nam je razvajal še z Modro Frankinjo in moram priznati, da je bilo vse skupaj odlično!

Naslednji dan smo se odpravili po sledeh neolitskega človeka, imenovanega Oetzi. Gre za človeka, ki je živel okrog 3300 let pred Kristusom, njegovo telo pa so odkrili šele leta 1991. Najden je bil na nadmorski višini 3200 m, zakopan v ledu, zato ga nekateri imenujejo Ice man oziroma Ledeni človek. Ogledali smo si muzej na prostem, kjer je zelo dobro prikazano njegovo življenje, lesena koliba, obleke, kremenčasto orodje in puščice, naprava za zanetenje ognja ter keramične peči za posodo in kuhanje.

Polni vtisov življenja našega davnega prednika smo se odpravili v bližnje mesto na umetno plezalno steno, kjer so nas izkušeni plezalci poučili o osnovah plezanja in nas naučili osmice, varovanja, prijemanja.

Po ogledu mlina smo šli še v pekarno, kjer je moka dobila svoje mesto in iz katere so nastale prave male mojstrovine: kajzerice, prestice, rogljički… Kar smo spekli, smo tudi pojedli; in verjemite, bilo je slastno kot le kaj!

Naslednji dan pa … civilizacija. Pot v Innsbruck: nakupovanje za žensko populacijo, ogled mesta in slavne skakalnice za moško populacijo. Vsi skupaj pa navdušeni nad prijetnim, mirnim mestecem, polnim barv in plemenite zgodovine.

V nedeljo se mi je izpolnila želja, ki sem jo dolgo čakala: vzpon na goro, visoko 2370 m, imenovano Tschirgant. Dve jutri sta bili že za mano, ko mi je prvi pogled ušel prav na to goro in po tihem sem vedela, da bo kmalu moja. In res se je zgodilo. O lepoti in o tihi popolnosti tega sveta ni potrebno pisati.

Tudi nad sladko jabolčno marmelado, ki smo jo delali dan potem, se ne morem pritoževati. Še sveži smo dodali meliso in meto, narezani na koščke, in to je dalo marmeladi edinstven okus, nam pa idejo, ki jo bomo zagotovo preizkusili tudi doma. Z gospodinjo smo razpravljali tudi o tem, kje ima izvor jabolčni »štrudej«. Jasno je, da so ga Avstrijci brez vsakega dvoma vzeli za svojega, mi pa prav tako. Popustil ni nihče.

Po tem, kos smo se dodobra poučili o postopkih pridobivanja različnih jedi, je nastopil še dan, prepojen s čistim adrenalinom: rafting po reki Inn, široki in divji avstrijski reki. Bilo je nadvse mokro in…noro!

Naslednji dan smo si ogledali stari mlin. Prijazen starejši gospod nam je razložil, kako deluje, in kako se naredi moka, gospa pa nam je pripravila tri vrste njene specialitete: polento prepraženo na maslu in zalito z vodo, na koncu dodane še klobase ali sir; tretja vrsta pa je prepražena polenta, zalita z mlekom. Vse zelo dobro, priporočam, da poskusite!

Tako. V tem času (ki je vsekakor prehitro minil) smo se prepričali, da krava res ni roza barve. Spoznali smo tudi, da sodelovanje z naravo pomeni boljše življenje. Da smo lahko hvaležni za vsak košček, ki nam ga podeli zemeljska gospodarica. Kajti nič ni dano kar tako – v naravi ima vsaka najmanjša celica svoj namen. Človek pa ima v odnosu z naravo zelo preprosto vlogo: da jo ljubi, spoštuje in neguje, tako kot ona ljubi, spoštuje in neguje njega. To je čista ljubezen, ki rodi čudeže.

KLARA

NAZAJ

GAŠPER

VANES

NEŽA